maj 09, 2016

Zadnji podvig...

V snežno odejo ovita gora Ushba
16 dni je minilo kot bi mignil. Včeraj zjutraj smo imeli celo malo sreče s soncem, ki se je odločilo podariti nekaj svojih žarkov našemu koncu zemlje... Odpravili smo se proti gorskim jezerom Koruldi na vznožju gore Ushbe, v upanju, da morda uzremo tudi to veličastno damo. Čeprav ne spada niti med 10 najvišjih, velja za enega najtežje dostopnih in najnevarnejših vrhov Kavkza. Sega 4700m visoko v nebo, pravijo pa ji tudi "Matterhorn Kavkaza". Pravzaprav ima kar dva ošiljena vrhova in mene spominjata na špičasta mačja ušesa :) Z zajtrkom in malico nismo komplicirali, saj smo zadnje dni mlatili samo še odličen kruh iz pekarne za voglom, vedno svež in topel. 7 ur, menda lahke!, hoje je bilo pred nami. Seveda je dež začel kapljati takoj, ko smo prišli do roba vasi. Nismo se dali. Vsi zagnani in prepričani, da so samo prehodne kapljice, smo nadaljevali pot, ki se je vse bolj strmo vzpenjala (beri: prav grizli smo v kolena!). Z izmišljeno mantro za pozdrav soncu smo celo priklicali ravno toliko novih sončnih trenutkov in razkajenih oblakov, da smo videli nekaj visokih vrhov, verjetno tiste na Ruski strani. Nato pa se je zares ulilo. Kot iz škafa. Tako, da smo morali povedriti pod neko gosto smreko... A ne za dolgo. Kar hitro smo bili na prvem vrhu z baje prav lepimi razgledi daleč naokoli. Žal so oblaki ostali prenizko, da bi imeli kakršenkoli razgled.
Sneg, črni oblaki in še dolga pot do cilja..
Postajalo je hladno, oblaki pa vse bolj črni. Vseeno smo se odpravili naprej, sedaj že bolj obotavljajoče. Za piko na i se je pred nami pojavila še snežna prevleka, ki je bila vse večja in globlja. Dobro, da se mi ni preveč vdiralo. Vseeno sem imela že zdavnaj premočene čevlje in počasi nisem več čutila nog. Za sekundo smo celo opazili neko mogočno skalo, ki nas je prav prestrašila izza oblakov in dejansko je bil to eden od Ushbinih ušes :)... Annapurno 1 sem videla šele, ko sem se vkrcavala na avtobus po 16 dneh pešačenja okrog nje. Tako, da sem za tole bila dokaj vesela :) Prišli smo do točke, kjer se je približno videla pot naprej. Močno zasnežen, strm greben....dojeli smo, da z našimi jezeri danes ne bo nič. Tudi tokrat smo obrnili nazaj :( in spet sem prišla domov čisto zaledenela. Tako sem preostanek popoldneva preživela pod dekco in s pivom, da se mišice regenerirajo.


Povratek v Kutaisi je bil tako zgoden, da pek niti kruha še ni zamesil. Bilo pa je krasno sončno jutro. In nisem odšla praznih rok - na poti v dolino sem jasno in glasno videla Ushbo. Skoraj me je vrglo čez okno maršutke in morali smo ustaviti, ko sem jo zagledala. Res je huda, strahospoštovanja vredna gmota kamenja. Ne verjamem, da bi kdaj lezla gor…
Bolj ko smo se spuščali v nižino, bolj je rastla temperatura in v Kutaisiju sem pohodne čevlje celo zamenjala za natikače. Ta čas, ko smo mi v hribih čakali sonce, je v dolino prišlo že skoraj poletje. Končno si bom malo pregrela kosti…